Vlado Kreslin je priznani slovenski glasbenik, ki se je v svetu glasbe prvič pojavil leta 1969 kot bobnar v svojem prvem vokalno-instrumentalni skupini Apollo. V naslednjem desetletju je nastopal kot pevec v različnih skupinah, preden se je leta 1973 pridružil ansamblu Špirit III. Ta ansambel je bil znan po izjemno raznolikem repertoarju, ki je segal od New Riders of the Purple Sage do Neila Younga.
Leta 1973 je Vlado Krslin prevzel vodilno vlogo v skupini Izvir, ki je zmagala na festivalu Slovenska rock selekcija z lastno 14-minutno skladbo “Šel je popotnik skozi atomski vek”. Nato je sodeloval v skupini Horizont, ki je leta 1976 nastopila na Festivalu Subotica. Ta skupina je bila znana po tem, da je ob sobotah polnila menzo ljubljanskega Študentskega naselja, v poletnih mesecih pa teraso Študentskega kampa v Ankaranu.
V 80-ih letih je Vlado sodeloval z različnimi glasbeniki, med njimi z britanskim pevcem Labbijem Siffrejem, s katerim sta prejela prvo nagrado mednarodne strokovne žirije. Leta 1983 se je pridružil sedaj legendarni skupini Martin Krpan, ki je do takrat izdala že dva LP-ja.
Vlado Krslin je svojo prvo samostojno ploščo izdal v 90-ih letih. Med pesmimi, ki so postale priljubljene, so “Spet doma”, “To ni političen song”, “Tista črna kitara” in “Dan neskončnih sanj”.
V nadaljevanju si lahko preberte najlepše verze Vlada Kreslina.
Zadnji avgust, poletje je šlo,
siva te naredi še lepšo.
Dosti mene je ti,
dosti tebe sem jaz,
dosti mene še zdaj leti.
(Preko Mure, preko Drave)
Ko pa prideš ti, se nebo mi razjasni,
kakor da letim,
sebi sam se imeniten zdim!
(Z Goričkega v Piran)
Vonj tvojih las
in prvi jasmin
v parku za gradom,
prvi tvoj diš,
prvi spomin!
(V parku za gradom)
Včasih, ko pridem domov, sedim pod kostanji
in pijem, pijem s prijat’li, ki tam še živijo.
Takrat, skoraj vedno pri mizi za nas zaigrajo
in vprašajo, otroški obrazi s hripavim glasom:
Gospoud, tisto gitaro šče mate,
gospoud, tisto čarno gitaro šče mate?
(Tista črna kitara)
Rad bi pel in zvenel,
rad bi ostal, času vzel
tisto moč edinega
gospodarja in pravičnika.
(Tisoč let)
Daleč za spominom,
tam kjer pot se konča,
tam je kraj samo za naju dva.
(Tak kak riba brez vode)
Tam na koncu drevoreda sam bom stal,
vam prepeval in pomahal v pozdrav,
vse lepote, ki ste kdaj ljubile me,
vse besede, ki ste mi odpuščale!
(Tam na koncu drevoreda)
Včasih pa, ko je sonce zašlo
spod’ goric tja v mursko vodo,
zaslišal se je tisti cimbalski glas,
pobožal je loke, pobožal je vas.
(Tam v meglicah nad mursko vodo)
Veš ne od kod, slutiš ne kam,
mečeš kamne na drugo stran.
Rad bi bil z njimi, rad bi bil tam,
včasih si v klapi, včasih si sam!
(S tabo je izi)
Tuji konji, tuja pota,
kje zdaj črne so oči?
Kjer bila so nedra vroča,
tam zdaj mrzli ogenj spi.
(Dve kitari)
Nekaj pa je še takih ljudi,
ki se jih človek razveseli,
nekaj pa je še takih ljudi!
(Ena pesem)
Rad gledal sem cvet,
preden se odpre,
mi o srcu kaj pove.
(Generacija)
Njene oči le za njega,
on svoje vse le za njo,
kot začetek vsega,
kot da tega še ni b’lo;
ona njemu, on za njo.
(Kakor zvezdi na nebu)
Nocoj se nam bodo ljubezni vrnile,
nocoj zaskelel bo spomin,
oljke so nam ga v burjo zavile,
nocoj spet dišal bo jasmin.
(Nocoj igramo za vas)
Kjer Mure valovi
bregove lastne izpodjedajo,
šumeči krogi
vrtijo moje telo.
Ne odnašaj prehitro,
Mura, mojih dni …
(Obrni, obrni)
Ko pa žarek pregrize temo,
prebudimo se iz sanj,
močvirje novih želja
bo odletelo v nebo.
(Namesto koga roža cveti)
Priskrbel bi ti lepši dan,
dneve in jutra bi ti preštel,
dežne kaplje ti shranil v dlan,
če bi te imel.
(Če bi te imel)
Dokler se srce ne ustavi,
do takrat bom pel
in nosil stvari v glavi,
ki jih ne bi smel.
(Dokler se srce ne ustavi)
Ena od zvezd ti zapira oči,
kot običajno, kot že vse dni.
Da ti je žal,
je vse,
kar lahko poveš,
da ti je žal,
to je vse, kar veš.
(Da te ni)
Nad hribe spušča se mrak
zdaj prižigam luči,
dolga leta so sprala mi lesk iz oči
in slika vsak dan bolj bledi.
(Daleč je moj rojstni kraj)
Tam za cesto so kraji, tam živijo Masaji.
Tu ob reki, glej, dekle v beli obleki.
Skrila mi je svet v dlan,
vzela me na svojo stran,
včeraj bil je ves svet klicaj,
zdaj v vsaki kapljici vprašaj!
(Cesta)
Enkrat ob petih popoldne tam dol pred bifejem,
takrat, ko se služba konča.
V tistem črnem kostimu in petkah
lahkotna kot srna bi mimo prišla.
(Če bi midva se kdaj srečala)
Zapoj mi potiho, zapoj mi v uho,
noben ne izve naj, da mi je hudo,
noben ne izve naj, kako je hudo,
ko gledaš v sonce in vidiš temo!
(Danes sem v molu)
Danes je v pesmi še lepši zvok
v vzhodih sonca, vse naokrog,
v ogledalu mojih otrok.
(Čas rojen za dva)
Je to mesec, ki tam z roso leži,
mesec, ki z roso leži?
Ne, to sta naj’ni postavi,
v mehki, rosni travi,
to ni mesec, ki z roso leži.
(Dekle moje, pojdi z menoj)
Pelji me tja, kjer se še smejijo,
kjer tudi jokajo še na glas,
pelji me tja, kjer še zdaj zvenijo,
pesmi počasne, ki imajo čas!
(Odhaja dan)
Pravijo ti, da ne moreš
in da se ne da
skočiti čez reko,
kjer ni mosta zidanega,
da je itak vse brez veze
in le “Kdo si ti,
kaj pa moreš? Takle mamo!”
in podobne stvari.
(Vse se da)
Novemu dnevu se še ne mudi,
otroški jok nad mestom tiho spi,
v roki stiskam tisti rdeči pas,
ki si mi ga tiste naj’ne noči dala ti. (Odpiram okno)
Povej, povej marjetica,
tij roužica dehteča
al’ lujbi me al’ ne lujbi me,
naj kujpin prstana zlata?
(Pikapolonica)
Zvezdice bele se razporedijo,
pripravijo vse pred nočjo.
Vozove napolnijo, velke in male
jih dajo na rimsko stezo.
(Zvezdice bele)
Kar spiješ, poješ in poljubiš, je vse,
kar s tabo ostane, ko dver se zapre!
(Tam, kjer so puške)
Če bi krila imel, takrat bi letel,
a če bi znal, ne bi se igral
starejši kakor ti
in prestar, da bi se znal
igrati z biseri.
(Tisti bejli grm)
Včasih, redko kdaj, se fino ti zdi,
da si živ, da te nič ne boli,
da je najlepši žarek, ki tebe zbudi,
ko si ga odgrneš z oči!
(Tvoje jutro)
Tam, tam sva se imela,
tam, tam sva se grela,
dih moj rdel tvoje dlani.
(Zunaj je veter)