Tone Pavček je eden izmed najbolj priznanih in cenjenih slovenskih pesnikov ter pisateljev. Rodil se je leta 1928 v Šentjurju pri Celju, kjer je preživel svoje otroštvo in mladost. Že od zgodnjih let se je zanimal za literaturo ter pisal pesmi in zgodbe. Svoje prve pesmi je že kot najstnik objavljal v časopisu, kasneje pa je postal pomemben predstavnik slovenske moderne poezije.
Pavčkovo literarno delo je izrazito čustveno in polno lepote ter simbolike. Pogosto se ukvarja s temami, kot so ljubezen, narava, življenje in smrt. Njegove pesmi so polne globine in filozofskega razmisleka, ki ga je izrazil na preprost in razumljiv način ter tako svoja dela približal starim in mladim.
Pavček se je poleg pesniškega dela ukvarjal tudi s prozo. Napisal je več znanih romanov in zbirk kratkih zgodb, ki sodijo v sam vrh slovenske književnosti. V njegovih romanih najdemo tematike iz vsakdanjega življenja. Med njegovimi najbolj znanimi deli sta roman “Med dvema svetovoma” in zbirka kratkih zgodb “Kako nastane knjiga”.
Pavček je za svoja dela prejel številne nagrade in priznanja. Leta 1975 je prejel Prešernovo nagrado za svoj pesniški opus. Leta 1995 pa je prejel še Sovretovo nagrado za življenjsko delo. Bil tudi član Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter dobitnik številnih drugih domačih in mednarodnih priznanj.
Naj ne pojdem mimo tebe,
naj te moja roka najde,
biser, in posluša,
kako v tesen svet vkovana
diha ujeta duša oceana.
(Školjka)
Voda in veter – nerazdružen par.
Med njima so prečudovita stanja
dotikanj, božanj, milih ljubkovanj,
napor nenehnega zapeljevanja,
visoka pesem čutnosti in sanj.
(Vetrnice)
Ljubim večere, ko zdrsi v škrlat
poslednja luč. Ob robu dneva vztraja
na nebu kot na listini pečat
ljudem obljubljena podoba raja.
(Beseda)
In vse je kot v že znani pradavnini.
Odhod. Čez polje. V dvoje. V mesečini.
(Sopotnica odhoda)
Po svoje vsak prebira knjigo stvarstva.
A ona kot nikoli prazna dlan
še ob slovesu, ko umira dan,
da zadnji dar ti svojega bogastva.
(Knjiga stvarstva)
Vsak človek je zase svet,
čuden, svetal in lep
kot zvezda na nebu…
Vsak tiho zori
počasi in z leti,
a komor že greš, vse poti
je treba na novo začeti.
A včasih so daleč poti,
da roka v roko ne seže,
a včasih preblizu so si,
da z nohti lahko
srce kdo doseže…
(Pesem o zvezdah)
Ni vse tako kot se zdi brezskrbno, veselo.
Mnogim se je življenje zapelo, da človeka boli.
In naprej ne gredo, a nazaj ni poti.
Kakor na mestu drevo štejejo svoje dni…
(Tam na koncu polja)
In sva kot dva galeba, dve čigri, dva glasova
v tišini jutra, dva otroka in dva grobova.
(Čez soline)
Daleč so moja polja. Pusta in sama.
Daleč je mali, kamniti svet.
In daleč si ti. Med nama
so tuji obrazi in blodnje minulih let.
(Materi)
Pridi ljuba, na večer
k meni v sanjajoče griče,
vse te vabi, vse te kliče:
zemlja, rože, mrak in mir.
(Vabilo)
Ti si za zmeraj mlad
veter v polju, zvezda na nebu.
(Slovenske pesmi)
Ostani pri meni, ptica,
ne leti na južno stran,
ko se razraste po meni tišina;
ne bi rad umrl sam.
(Samota)
Na svetu si, da gledaš sonce,
na svetu si, da greš za soncem,
na svetu si, da sam si sonce
V srcu, če je ta pravo,
je zmeraj prostora
za tisoč imenitnih stvari,
ki jih ljubiti mora
vse, kar živi.
(Srce)
Ni sol. Je slana solza bolečine,
ki lega čez in čez, čez vse soline.
(Solza)
Vrnite se, ptice, temu domu vrnite
vonj po obljudenem in vanj prinesite
s toploto juga oljko miru…
(Ptice)
Teči torej. Preprosto kot reka.
Od izvira pa do izliva.
In ne pozabiti, kako so lepa naročja vrb,
kamor skriva pesmice veter,
in obzorja nedosegljiva.
(Pesem o reki)
Šel sem večeru naproti
in sem bil sam večer.
(Večer)
Ljubi trave, tiste mehke,
ki šumijo na ravnini,
tiho, mehko kakor v srcu
polpozabljeni spomini.
(Ljubezenska uspavanka)
Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne polic,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice.
A če ne prideš ne prvič ne drugič
do krova in pravega krova,
poskusi vnovič in zopet in znova.
(Popotnik)
Majhna, čisto majhna pesem je šla
o prvem mraku
po ozki stezici
in se izgubila v polju zelenem.
Kdo ve, diši zdaj po trobenticah,
ali po maku,
diši po plavici,
ali po vsem izgubljenem?
(Vprašanje)
Pesniške zbirke Toneta Pavčka za otroke:
- Trije bratje in zlata ptica, 1956
- Maček na dopustu, 1957
- Polž pred nebotičnikom, 1960
- Velesenzacija, 1961
- Vrtiljak, 1965
- Čenčarija, 1975
- Mokedaj, 1976
- Slon v žepu, 1979
- Prave (in neprave) pesmi, 1986
- Besede za sladkosnede, 1991
- Majhen dober dan, 1992
- Sonce in sončice, 1993
- Majnice, fulaste pesmi, 1996
- Deček gre za soncem, 1998
- S črko čez Krko, 2003
- Radobesednice, 2004
- Majnice in majhnice, 2009
- Nina, 2011
Pesniške zbirke Toneta Pavčka za odrasle:
- Pesmi štirih, 1953
- Sanje živijo dalje, 1958
- Ujeti ocean, 1964
- Zapisi, 1972
- Iskanje sveta, 1973
- Poganske hvalnice, 1976
- Pesmi, 1978
- Dediščina, 1983
- Goličava, 1988
- Temna zarja, 1996
- Dolenjske bližine, 1998
- Upočasnitve, 1998
- Darovi, 2005
- To je, kar je, 2008
- Same pesmi o ljubezni, 2008
- Samo tu lahko živim, 2008
- Pesmi in leta (izbor 2008, ponatis 2018)
- Angeli, 2011
- Domu in rodu, 2015