Največja zbirka žalostnih verzov v Sloveniji. Preberite si žalostne verze domačih in tujih avtorjev, ki so svojo bolečino izlili na papir.
Zgubljen je, oh, zgubljen moj raj,
ne smem, ne morem vanj nazaj,
zaklenjena so vrata,
proč, proč je doba zlata.
(S. Gregorčič)
V moji sobi so stene kot strune:
rahlo jih boža roka daljin.
V meni še pojejo srečanja bela,
v meni drhti še topel spomin.
(A.Černejeva)
Nisi se izgubil kot zven
v tihoto, nisi odšel v nič in pozabo;
po tebi merim stvarem pomen
in tvojo pesem skušam peti za tabo.
(T. Pavček)
Vsaka mama je prava mama,
dana za srečo in veselje.
Prava. In ena sama.
Za vse življenje
(T. Pavček)
Jaz pa, jaz pa hodim sam,
lepše dneve premišljujem
in ker tebe več ne čujem,
več smejati se ne znam
( D.Kette)
Ko vajine zaželimo si bližine,
gremo tja, v mirni kraj tišine.
Tam srce se tiho zjoče,
saj verjeti noče,
da vaju več med nami ni.
Spomin…
Edini, ki ostane močan nad vsem,
edini cvet, ki ne ovene,
edini val, ki se ne razbije,
edina luč, ki ne ugasne.
Tam, kjer si ti,
ni sonca in ne luči,
le tvoj nasmeh nam v srcih še živi.
nihče ne ve,
kako boli ko se zavemo, da te več ni.
Tiho odpade list, ostane radostno
upanje v novo vzklitje,
ko se ustavi srce, obmolkne vse,
ostaneta le tišina in večna bolečina.
V temi brezčasnega prehoda
pa vendar žarek sveti:
ne zazna ga več zavest,
le duha globoki spleti.
Mamica je kakor sonček,
srček njen je zlat,
kakor žarek, ki posije
od nebeških vrat.
Nikar ne trgaj rož za mene,
kjer rastejo – tam naj cveto,
ko vidiš jih, se spomni name,
lep spomin na mene bo!
Prazen dom je in dvorišče
naše oko zaman te išče,
solza, žalost in bolečina
te zbudila ni, ostala je le praznina, ki hudo boli.
Ne jokajte ob mojem grobu,
le tiho k njemu pristopite,
pomislite kako trpela sem,
in večni mir mi zaželite.
Kje, si ljubi mož in oče,
kje tvoj mili je obraz,
kje tvoja skrbna roka,
ki skrbela je za nas.
Bolečina se da skriti,
pa tudi solze ni težko zatajiti,
le ljube skrbne mame in ome
nihče nama ne more več vrniti.
Največja in najdražja bolečina je
trpljenje in če trpiš molče,
da nihče ne ve,
da nihče ne sluti,
da nihče ne občuti,
da nosiš neskončno gorje.
Veš, da je vse tako kot je bilo.
v vsaki stvari si, ki je v hiši,
v mislih si, besedah naših,
da, celo v sanjah,
le, da korak se tvoj
nič več ne sliši …
(J. Medvešek)
Zdaj ne trpiš več dragi,
zdaj počivaš,
kajne sedaj te nič več ne boli,
a svet je mrzel, prazen,
opustošen za nas,
odkar te več med nami ni.
(S.Makarovič)
Rada si imela ljudi okrog sebe,
jih razveseljevala in spoštovala,
sovraštva in zlobe nisi poznala.
toda ni besed več tvojih,
in več stiska tvojih rok,
ostal je le nate spomin
a ob spominu trpek jok.
Kjerkoli si,
povsod sem jaz s teboj,
povsod je s tabo moj pozdrav
in kjer sem jaz,
si tudi ti z menoj,
zato ne misli,
da sem sam ostal.
(K.Destovnik – Kajuh)
Čas je prepočasen za tiste, ki čakajo,
prehiter za tiste, ki se boje,
predolg za tiste, ki žalujejo,
prekratek za tiste, ki se veselijo,
toda za tiste, ki ljubijo,
je NESKONČEN.
(W.Shakespeare)
Namesto koga roža cveti,
namesto koga sem jaz –
katera roža najbolj diši,
čigava pesem rabi moj glas?
Če pa trava nad mojo zemljo
bo pognala kak cvet,
enim tiho kapljo v oko,
drugim dal bo med.
(V. Kreslin)
Ko tvoje zaželimo si bližine,
gremo tja, v ta mirni kraj tišine,
tam srce se tiho zjoče,
saj verjeti noče,
da te več med nami ni.
Čeprav tvoj glas se več ne sliši,
beseda tvoja v nas živi,
povsod te čutimo mi vsi …
Med nami si!
Pojdem, ko pride moj maj,
pojdem na rožne poljane,
kjer najdem vse svoje
zbrane od včeraj
in kdo ve od kdaj.
Pojdem v kraj vseh krajev,
pojdem v maj
vseh majev …
Ne kličite me nazaj!
(T. Kuntner)
Ne jokajte na mojem grobu,
ni me tam, ne spim.
sem v pomladni sapi vetra,
v zimskem snegu se iskrim,
sem sončni žarek v žitnem polju
in dežna kaplja na jesen.
sem zjutraj ptica v mirnem letu,
zvečer kot zvezda zažarim.
Prosim, ne jokajte na mojem grobu,
nisem tam, ne spim.
Tiho teče solza lepega spomina,
umre srce, a ostane bolečina
v srcu dragega in večnega spomina.
Ni tvojih več besed in stiska rok,
ostal je le spomin in trpek jok.
Ko nekoga za vedno izgubiš,
ko odnese za seboj del tebe,
šele takrat se zaveš,
da ga ljubiš bolj kot sebe.
Kako je hiša strašno prazna, odkar
tebe v njej več ni, prej bila je tako
prijazna, zdaj otožna, tuja se mi zdi.
Ni več tvojega smehljaja in ne stiska
zlatih rok, ostala je samo za tabo sled
tvojih pridnih rok. Čeprav že dve leti
v grobu spiš, v naših srcih še živiš
in spremljaš nas povsod, kod
vodi nas življenjska pot.
Pred zadnjo potjo si ni mogoče zatisniti oči,
kot ni mogoče zbrisati sledi
v puščavi in med žitnim klasjem.
Niti zbogom nisi rekel,
niti roke nam podal,
a v naših srcih za vedno boš ostal.
Vsa toplina tvojega srca
in vsa tvoja ljubezen
ostajata za vedno z nami.
Visoko ponese te oblak neba,
daleč odplove te val morja,
tja, kjer duša tvoja je doma.
Kogar imaš rad,
nikoli ne umre.
Le daleč, daleč je …
Cilj je izpolnjen, pot je dokončana
in konec upov je in hrepenenja
in konec zmot, bolesti in trpljenja.
Čudno, kako prazen je svet,
ko umre en sam človek.
(Dante)
Odhajam z vetrom,
a ne v praznino.
(Tagore)
O, saj ni smrti!
samo tišina je pregloboka.
(S. Kosovel)
Zrele trave poznih let
v tihem polju zadnji cvet.
Življenje sploh ni tisto, kar se zdi,
je le korak na poti k večnosti.
Odgovorov na vprašanja večna ni,
spomin je tisto, kar živi.
Samo tišina je
pregloboka…
Še poln elana, veselja in nad
z družinico svojo še živel bi rad.
.
Zakaj, zakaj ravno ti?
Pa toliko dobrote je bilo v tebi.
Življenje je kot vetra piš
le za trenutek ga uloviš.
Med nami ljubljen bil si iz vsega srca
ljubljen bodi tudi tam, kjer si zdaj doma!
Življenje je kot ladja, ki vse bolj se oddaljuje
ko ni je več, onstran obzorja kdo jo pričakuje.
Noč v korakih mirnega je sna
vzela, kar življenje da.
Pot zdaj tvoja vodi tja,
kjer so drugi tvoji že doma.
Srce je omagalo,
tvoj dih je zastal,
a nate spomin
bo večno ostal..
Ne jokajte ob mojem grobu,
le tiho k njemu pristopite,
pomislite, kako trpel sem,
in večni mir mi zaželite.
Mirno in spokojno si zaspala,
v večni sen od nas odpotovala.
Naj bo srečno tvoje potovanje
in pogosto vračaj se nam v sanje.
Kdor živi v spominu drugih,
ni mrtev, je samo oddaljen.
Mrtev je tisti, ki ga pozabijo.
(Kant)
Vsak človek je zase svet,
čuden, svetal in lep
kot zvezda na nebu.
(T. Pavček)
Ni te več na vrtu, ne v hiši,
nič več glas se tvoj ne sliši,
če lučko na grobu upihnil bo vihar,
v naših srcih je ne bo nikdar.
Ni bitja, ki bi v nič razpadlo!
Kar večno je, je v vseh ostalo.
Naj osrečuje te njih bit.
(J.W. Goethe)
Ni začetka, nič se ne konča,
ni razlogov za skrbi,
sva jaz in ti, smo mi.
skupaj smo.
Vsi bližnji, ki smo jih ljubili,
nas s smrtjo niso zapustili.
V ljubezen so se spremenili,
z njo naša srca napolnili!
Dan jasni, dan oblačni v noči mine,
srce veselo, in bolno, trpeče
upokoj’le bodo groba globočine.
(F.Prešeren)
In ta slovenska zemlja,
ta bo moj poslednji dom,
v njej mirno bom počival,
kadar jaz umrl bom.
Ko je zunaj svetel dan in me sonce greje,
stojim pred hišo in čakam te, mati.
K meni prideš in obraz se ti smeje,
vrneš se, mama, in nam hočeš vse dati.
Pred kratkim še vedra in upanja polna,
s tegobami v zdravju, a ne zares bolna
je naša ljubljena mama bila,
a danes, čez noč je od nas odšla.
Kje si, mama naša,
kje je mili tvoj obraz…
kje je roka tvoja,
ki skrbela je za nas…
Kolikor več je človek
drugim razdal,
toliko več je zase nabral.
(Tao)
Solze žalost naj blažijo
a spomin naj ne zbledi,
vsi, ki v večnosti živijo
na svetu puščajo sledi.
Ne jokajte ob mojem grobu,
privoščite mi večni mir,
izčrpal sem svoje moči,
zaprl sem trudne oči.
Ni večje bolečine
kot v dneh žalosti
nositi v srcu
srečnih dni spomine.
(Dante)
Je čas, ki da,
je čas, ki vzame,
pravijo, je čas, ki celi rane,
in je čas, ki nikdar ne mine,
ko zasanjaš se v spomine.
Vsi bomo enkrat zaspali,
v miru počivali vsi,
delo za vselej končali,
v hišo očetovo šli
takrat zvonovi zazvonite.
Ni smrt tisto, kar nas loči,
in življenje ni, kar druži nas.
So vezi močnejše.
Brez pomena zanje so razdalje, kraj in čas.
(M.Kačič)
Usoda kruta je
med nas posegla,
utrgala mladosti cvet,
nesrečo, žalost nam postregla,
zakaj tako je krut ta svet?
Saj solz skoro več ni,
a v srcu boli, boli.
Kako hitim, da ne zamudim,
nobene reči, samo da pozabim,
da te ob meni več ni.
(A. Strle)
Nisi se izgubil kot zven v tihoto,
nisi odšel v nič in pozabo,
po tebi merim stvarem pomen
in tvojo pesem
skušam peti za tabo.
(T.Pavček)
Nič več ne moti te želja vihar
in dvomov črna zmeda in prevar,
strasti in sanj neutešeni ples.
O molk, o mir, neskaljena tišina!
zdaj zopet ravna duše je gladina …
(A. Gradnik)
Zdaj ne trpiš več, draga mama.
Zdaj počivaš.
Kajne, sedaj te nič več ne boli.
A svet je mrzel, prazen, opustošen
za nas, odkar te več med nami ni.
(S.Makarovič)
Toda duše pravične so v božjih rokah
in nobeno trpljenje naj jih ne doleti.
v očeh nevednih se zdi, da so umrli
in njihov odhod velja za nesrečo,
oni pa so nas zapustili da bi postali prah
in zdaj imajo večni mir.
Vsi bomo enkrat zaspali,
v miru počivali vsi,
delo za vselej končali,
v hišo Očetovo šli.
Takrat, zvonovi, zvonite…
(A.M. Slomšek)
Nikoli več ne bomo peli,
kakor smo peli skupaj,
nikoli več se tako veselili
kakor smo se veselili skupaj.
S svojim smehom
vsakega osrečiti si znal,
a pred usodo
sam nemočen si ostal.
Najboljši del človekovega življenja so njegova mala,
brezimna,
pozabljena dela,
dobrote in ljubezni. (William Wordsworth)
Zdaj naj me pustijo pri miru,
zdaj naj se navadijo, da me ni.
Hočem zapreti oči.
Pustite me samega z dnevom, z nočjo.
Samo to še opravim,
samo to še postorim,
potem se spočijem
in umirim.
(T. Kuntner)
Usodi nisi sam gospod,
pospravi vse;
pripravi se,
ne veš, kdaj treba bo na pot.
(O. Zupančič)
Solza, žalost, bolečina
te zbudila ni,
a ostala je tišina,
ki močno boli.
(T. Pavček)
Spomini so kot iskre,
ki pod pepelom tlijo,
a ko jih razgrneš,
vedno znova zažarijo.
(J.W. Goethe)
V tihem pomladnem večeru,
ko sonce škrlatno zahaja za goro
poslednjič ti milo zvonovi
zapojo v slovo, v slovo ….
(Majda Novak)
Za tabo vedno vije
se misli mojih pot,
začaran duh spremlja
te vedno in povsod!
(S. Gregorčič)
.
Je kaj? Je nič Je vse?
Je vetra dih samo,
ki plane čez zemljo
in v vekomaj zamre?
(K. Kovič)
Vsi bodo dosegli svoj cilj,
le jaz ga ne bom dosegel.
Ognja prepoln, poln sil,
neizrabljen k počitku bom legel.
(S. Kosovel)
Glej, zemlja si je vzela kar je njeno,
a kar ni njeno nam ne more vzeti,
in to, kar je neskončno dragoceno,
je večno in nikdar ne more umreti.
(S.Makarovič)
Zdaj bivaš vrh višave jasne,
kjer ni mraku, kjer ni noči,
tam sonce sreče ne ugasne,
resnice sonce ne stemni.
(S.Gregorčič)
Zdaj bivaš vrh višave jasne,
kjer ni mraku, kjer ni noči;
tam sonce sreče ti ne ugasne,
resnice sonce ne stemni.
(S.Gregorčič)
Besede na papirju molčijo..
a veliko povedo, toda le tistemu ki jih sliši..
v moji glavi kričijo
izgubljam občutek kaj je prav in kaj boli,
oprosti mi.
Vem da trpiš,
sama sem kriva.. seveda..
zdrobila sem sanje, uničila svet iluzij..
solze tečejo po licih, a poti nazaj ni..
kaj vse bi dala,
da bi čas nazaj zavrteti znala.
Brez tebe prazni so dnevi,
potihnili so krikov odmevi,
po licih mi solze polze,
vse zgrajeno sesulo se je.
Čemu sva ločena, čemu trpiva,
ko pa si v srcu enako želiva?
Ali veš kam bežijo angeli, ko izgubijo svoja krila?
Ko svetlo noč zapusti sijaj in ko nova jutra solze so umila?
Verjameš še besedam iz najlepših ust?
Ali ti je vse kot maska na lažniv pust?
Povej prijatelj stari če so angeli izgubili krila…
pelji jo nad oblake, dolgo je čakala na to.
pelji jo nad oblake, ljubi jo in pazi na njo!
Daj ji krila, daj ji krila pojdi tja kjer valovi so doma,
in milijone let se s kamni ljubijo.
Skloni se in operi si obraz dušo v belo si pobarvaj s soljo
pojdi bodi z njo, vedno bodi z njo in ljubi jo.
Povej kar nisi znal in daj kar nisi dal…
naj ji bo lepo prijatelj stari ne dovoli da angeli izgubijo krila.
Če bo vprašal zame, reci,
da sem umrla.
Če bo iskal moj grob, reci,
da je na dnu morja.
Če bo rekel, da me ljubi, ne verjemi!
Kajti on me je ubil!
Bil sem fant,
ki resnično ljubil te je,
verjel v žensko, ki ljubila me je.
Zaupal sem ti vse.
Tvoji ljubezni se nisem upiral,
le vase počasi sem se zapiral.
Pogovor premagal bi vse,
kar narobe je bilo
lepo bi se rešilo.
Če le njega nebi spoznala,
najine urice njemu dajala.
Za tebe je bil nekaj lepega
nekaj za pogovor, za veselje,
a on bil je le moški,
ki išče potrebe in našel je tebe.
Veš draga, srce moje ljubi te še,
a duša ne ve kaj narediti ji je.
Ali vidiš te zvezde na nebu?
Toliko krat sem ti rekla da te ljubim.
Ali vidiš to listje na drevesu?
Toliko krat si rekel da me ljubiš.
A najbolj žalostno je,
ko listje odpade a zvezde ostanejo.
Ne sekiram se saj vem da listje znova zraste!
Bila sem minuta v mojem življenju,
kapljica v polnem kozarcu,
ena izmed deklet,
le korak v plesu,
toda bila sem!
Če bos odšel, pojdi brez pozdrava,
pojdi, kakor da se ne poznava.
Smej se, bodi trden kot skala,
ne joči, ker bom jaz jokala!
All the seconds turn to minutes,
and all the minutes turn to weeks,
cuz the essence justgets deminished,
when those kisses burn the cheeks.
All the victims standing in a line,
completely ablinius to eachother,
hersoul is beautiful…
If you just watch the part she keeps covered.
This is dedicated to you,
and dedicated to all that you did to me,
I told them that your single file line learns to the gilliutine.
To them I’m just bitch,
and to you friends I’m just a asshole,
cuz your version of the storry
differs so greatly from that what the past told…
Bil si mi prijatelj,
na rami sem ti jokala,
poslušal si moj stok,
nisi me še razočaral,
povedala sem ti vse,
le to sem zamolčala,
da srce ljubi te.
A prijatelja sem potrebovala,
sedaj prepozno je,
ljubezen si dobil,
sosedovo dekle,
srce ti ukradlo je.
Jaz podpiram te,
srečo ti želim,
zame prepozno je,
v soboto k poroki te pospremim.
Ali si kdaj čutil, to kar čutim jaz?
Ali si kdaj slutil, to kar slutim jaz?
Ali si kdaj ljubil, to kar ljubim jaz?
Tudi če si, nikoli ne boš, to kar sem jaz!
Bila sem sama na obali,
osamljena od vseh ljudi,
samo galebi so z mano,
na obali jokali.
Bilo je nekoč
globoko v meni
budi se spomin
na tisto poletje,
ko v vročih nočeh
je trpko drhtelo
travniško cvetje.
Mesec je zlival
svoj sij
čez stare zidove,
preganjal
ulične sence,
srebril valove.
Nekje se je
v dremežu
nočni ptič oglašal.
Neviden je s sabo
glas hrepenenja
v tišino prinašal.
Jaz pa na tisti klopci
sem tiho čakala.
Prežeta
z ljubeznijo
tvojo podobo
z očmi sem iskala.
Ni te bilo!
Jutro prineslo nemir je.
Trenutek vstajenja.
Meni pa sonce
odneslo je
moje sanje.
Bila bi ptica, ki bi odletela
daleč proč od tebe in tega sveta!
Bila bi pero, ki odpihnil bi jo kdo
in kot lepo belo snežinko poslal v nebo!
Vprašanje je “a sem samo lutka za vse”?
Zakaj nisem to kar hočem bit?
Vem pa da sem to
kar nikoli ne bi želela postati!
.. sovraštva v njej je polno..
.. življenje ji nikoli ni bilo popolno..
.. živi v depresiji..
.. ne ve več..
.. naj živi..
.. ali za večno zaspi..
.. joče se in razjeda..
.. boji se deklice, ki jo z ogledala gleda..
.. skriva se nikjer nima nikogar..
.. pobegnila bi..
.. a ne najde izhoda..
.. prosi za pomoč..
.. a je ne dobi..
.. zdaj rabi samo se rezilo..
.. allo..
.. to dekle se vam bo UBILO!
Boli;
ta bolečina, ki jo čutim v srcu, tako je huda, da ne morem več
Utrujena sem;
utrujena že od vsega tega
Žalost;
ki jo čutim v sebi, ni veselja, ni smeha
Solze;
so na mojem obrazu in vedno več jih je
Sreča;
ni je, iščem jo in iščem, a zamanj
Pomoč;
saj nihče ne vidi ali pa noče videti.
Bi rada se vrnila, vrnila tja nazaj.
Vrnila se v tiste čase, kjer polna sem bila življenjskih sanj.
Živela sem v svetu, ki danes več ga ni.
Spomin na tiste dni, v srcu me boli.
Spomin na tiste dni, kjer veseli bili smo vsi.
Sedaj vse to je minilo, sončne dni je zagrnilo, se v moro spremenilo.
Vrnila bi se v tiste čase, v tiste dni,
kjer z nasmehom smo živeli in bili smo brez skrbi!
Besede tople, pogled mehak,
spoznala sem te, zame bil si junak.
Čustva svoja si mi pokazal,
pokazal mi pot do sreče srca,
nekaj časa bila sva srečna,
upala sem, da ljubezen bo večna.
Vsak mi je priča, da sem te ljubila,
in zate sem grenke solze točila.
A zaupanje vate odšlo je,
moje srce muči strahotna tišina.
Oči zmedeno oprezajo za teboj,
še vedno upam, da boš znova le moj.
Če se ti je kaj lepega zgodilo
oziroma se ti dogaja,
nikoli ne pozabi minilo bo!
Vse sanje se uresničile ne bodo,
saj zato sanje so!
Vsa upanja, ki so v tebi ne bodo ostala!
Tvoja ljubezen, družina, prijatelji
te na tržnico bodo odvrgli in rekli:
“nikoli ne pozabi dobrih dni,
ker so že minili, in se ne bodo več vrnili!”.
Dežna kaplja po licu polzi,
kot, da nekam beži,
tako kot solza po licu drsi,
ker te ob meni ni.
Bolečina objame me,
ko vidim dežno kapljo, ki polzi,
in spomni nate me,
ko odhajal si.
Dež padati prenehal je,
je sonce pokazalo se,
dež me spomni, da imela sem vse,
a le ena kaplja, da tebe ne!
Bila sem veselo dekle,
ko spoznala sem te,
a kaj, ko vse hitro minilo je,
ko rekel si mi konec je!
Govoril si mi, da ljubiš me močno.
Govoril si mi, da prevaral me ne boš.
Govoril si mi, da lepše od mene ni.
Govoril si mi, da bi z mano odšel tja kjer nikogar ni.
A vse te sanje, so se pozabile,
ko drugo si spoznal, mene si izdal,
vem, da to boš obžaloval.
Duša vsako noč kriči,
da živeti več ne želi,
da želi le tvoje si ljubezni,
ali pa popolne smrti.
Kaj naj storim,
kako naj to izkričim,
če pa je že skoraj konec mojega življenja
in bo kmalu konec tudi tega trpljenja?
Bila sem potrta,
bila sem strta,
jokala noč in dan,
čakala sem te zaman.
Zakaj odšel si,
odšel brez razloga,
in pustil me samo,
odvzel si mi svojo ramo.
Še vedno rada te imam
življenje zate dam,
veliko pomeniš mi,
celo zate ubila bi.
Bil sem njena ljubezen malega formata,
zato mi je pred nosom zapirala vrata,
njenega scenarija nisem poznal.
Nisem vedel, da sem le v igri igral.
Bojim se vstati, ker vem, da jokala bom za tabo.
Bojim se zaspati, ker vem, da sanjala bom o tebi.
Bojim se jokati, ker vem da strto bo srce.
Bojim se sanjati, ker vem da uničeno upanje je!
Bil si kot angel, angel ki živi,
bil si nekdo, nekdo ki ne trpi,
bil si le senca in s senco vse,
sedaj si spomin, pogrešam te!
Zakaj te je kruta usoda vzela,
zakaj sem te le za kratek čas imela?
Ni te več ni tvojih sledi,
ni več tvojih rjavih oči.
Ni nasmeha,
ni bitja srca,
sedaj si le angel,
angel z neba!
Ljudje imajo vino da pozabijo,
ideal da želijo,
noč da sanjajo,
mostove da se srečajo,
dejanja da se spoznajo,
ljubezen da upajo,
bolečino da trpijo,
in pa na koncu znova vino da pozabijo.
Lep je svet ker ti živiš,
lepši je ko se smejiš.
Tvoj smeh je vse kar rabim,
tvojega smeha se veselim.
Včasih sem te rada imela,
še ljubila sem te.
Zdaj sem spoznala,
da ti resno sovražiš me.
Zakaj si to zaslužim?
Zakaj naj tako trpim?
Sem res tako neznosna?
Te res tako žalostim?
Bil je fant rjavih las,
bil je fant modrih oči,
bil je fant ki me je ljubil,
vsaj tako mi je dejal,
a prepozno sem spoznala,
da ta fant mi je lagal.
Ko tiha noč se naredi,
si želim, da ob meni bi bil ti,
srce mi joče, v duši se dušim,
po temi močno hrepenim!
Ne vem, kaj naj storim,
a k tebi si želim!
Ah ti ljubezen,
ki prekrila si oko resnice
slepota tvoja se je vselila vame
ne slišal ne videl nisem kaj mi vse prikrivaš
čeprav sokovi mojega življenja tebe hrane.
A čas odzvanjal v mojih je korakih
le on je bil zaveznik mojega stanja
da bi srečala enkrat se vsaj s pogledi
samo ta želja me ves čas preganja.
Ta isti čas izrodil v meni je pomislek
ki me kot val preplavil je v moči
drget spoznanja se prebijal je k srcu
ah ti ljubezen,
za boljši vid zdaj zopet solze točim.
Misel nate me ubija,
ker ranil si me globoko,
mar zame ti ni bilo,
ne zanima te ljubezen moja.
Ampak vem, da pozabila bom,
to trpljenje in bolečino.
Vse to hitro minilo bo
in zopet smejala se bom.
Ti vstopil v moj svet si,
me očaral s pogledom,
zato se tebi predala sem,
mojo dušo in telo dobil si.
Enkrat se vsakemu vrne,
tudi tebi se še bo.
Toda jaz takrat srečna bom,
nate še pomislila ne bom.
Jutri vem, da bolje bo,
ker zame sonce sijalo bo,
pozabila bom nate
in na vse, ki ranili so me.
Ko je tista kaplja, ki počasi po licu polzi,
in ko je tiho bolečina, ki po tebi hrepeni
tiho opravlja svojo pot.
Tiho pušča sledi pozabe in milo me prosi,
da pustim stare čase in ko tiho kane na tla,
in tla njeno grenkobo vsakdanjo,
takrat izgine v pozabo!
Hodim po cesti. Pridem do drevesa, kjer sva se prvič poljubila.
Pridem do naslednjega drevesa, kjer sva se zaročila.
Pridem do cerkve, kjer sva se poročila.
Na koncu pa pridem do ovinka, kjer sem te izgubila.
Na čelu tropa besneče vojske stojim,
sovražnika slehernega se ne bojim.
Armada zasedla je svoja mesta,
polna legionarjev je vsaka cesta.
Gozdovi se bojijo,
ko čete na fronto hitijo.
Možnarji že ropotajo,
tanki pod seboj vse teptajo.
Srebrne ptice bombardirajo se v zraku,
čete pomikajo se na polja v mraku.
Seržerji strojnic vsepovprek letijo,
naboji hitri vsem pretijo.
Poženem se v dir,
v srcu čutim blagi nemir.
Ko prvih nekaj soldatov pospravim,
se negibno ustavim.
Zakaj to počnem,
zakaj se ne uprem?
Ali res moram moriti?
Mar nisem ustvarjen ljubiti?
Takrat pa krogla pred menoj se zaiskri,
mrzla tla segreje moja kri.
Tovariši okrog vsi so zbrani,
stojijo mi ob strani.
K nekem padarju so me privlekli,
prsa prestreljena mi slekli.
Mladi beli mož trudil se je do krogle prit,
a očem mojim neviden ostal je jutra svit.
Tam za grmom ob zarji so me v jamo dali,
zraven nekaj žalostno momljali.
Dobrosrčnost je življenja vrlina,
a v vojni smrtna je prvina,
nedopustna in sama bolečina.