Kaj je izgorelost?

Izgorelost je stanje, ki ga lahko opisujemo kot popolno izčrpanost naše psihofizične energije. Izraz “burnout” ali “izgorelost” dobesedno pomeni, da je nekaj “izgorelo” ali “pregorelo”, podobno kot sveča, ki se je dokončno stopila. To je slikovit način, kako opisujemo izgubo vitalne energije, ki nam omogoča delovanje.

Čeprav se včasih počutimo neustavljive, polne energije in motivacije ter imamo občutek, kot da lahko dosežemo nemogoče, moramo biti vedno zavedni dejstva, da imamo kot ljudje svoje omejitve. Naše telo in um sta orodji, ki potrebujeta redno vzdrževanje, počitek in obnovo.

Vendar pa v današnjem hitrem tempu življenja pogosto pozabimo na te omejitve in se potiskamo preko svojih meja. Pogosto si dajemo nemogoče naloge in zahteve, ne da bi si vzeli čas za počitek in regeneracijo. Takšno obnašanje vodi v izgorelost, stanje, kjer je naše telo in um popolnoma izčrpana.

Naše telo je neverjetno inteligenten sistem, ki nas bo vedno opozoril, ko se približujemo točki izgorelosti. Morda se bomo počutili utrujene, razdražljive, brez motivacije ali celo depresivne. Toda kljub tem opozorilnim znakom se pogosto ne ustavimo, dokler ne dosežemo točke brez povratka.

Ko dosežemo to točko, ko smo popolnoma izgoreli, se moramo zavedati, da je potrebna temeljita prenova in obnova našega telesa in duha. To ni nekaj, kar lahko storimo čez noč. Potrebujemo čas, podporo in razumevanje, da se lahko počasi vrnemo v svoje optimalno stanje.

Ključnega pomena je, da se zavedamo, da smo kompleksna bitja, sestavljena iz fizičnih, energetskih in duhovnih komponent. Vsak del nas zahteva posebno skrb in pozornost. Izgorelost je opomin, da moramo ponovno vzpostaviti ravnovesje med tem, koliko dajemo od sebe, in tem, koliko prejemamo v zameno.

Za vsakega posameznika, ki se sooča z izgorelostjo, je pomembno, da se obrne k sebi in prisluhne svojim potrebam. Počasno in premišljeno ukrepanje, pa naj bo to prek meditacije, terapije ali preprostega počitka, je pot k obnovi in regeneraciji.

Zakaj pride do izgorelosti?

Izgorelost ali “burnout” je kompleksno stanje, ki se lahko razvije zaradi kombinacije osebnih, delovnih in okoljskih dejavnikov. Vzroki za izgorelost so številni, naslednji pa so med najpogostejšimi:

• Pretirane delovne zahteve: Neprestano občutenje preobremenjenosti z delom, dolge delovne ure in pomanjkanje časa za počitek in obnovo lahko pripelje do izgorelosti.
• Pomanjkanje kontrole: Občutek, da nimaš nadzora nad svojim delom, svojimi nalogami ali rezultati svojega dela, lahko povzroči stres in izgorelost.
• Nedorečena pričakovanja: Nejasna ali nerealna pričakovanja glede vloge in odgovornosti zaposlenega lahko vodijo v konstanten občutek nezadostnosti.
• Pomanjkanje nagrajevanja: Pomanjkanje priznanja, tako finančnega kot čustvenega, lahko zmanjša motivacijo in pripelje do občutka nevrednosti.
• Slaba delovna klima: Pomanjkanje podpore s strani nadrejenih ali kolegov, slaba komunikacija in neprijazno delovno okolje lahko prispevajo k izgorelosti.
• Nesorazmerna raba veščin: Če zaposleni redno opravlja naloge, ki ne ustrezajo njegovim veščinam ali zanimanjem, se lahko počuti podcenjenega ali neizkoriščenega.
• Pomanjkanje ravnotežja med poklicnim in zasebnim življenjem: Pretirano vključevanje v delo na račun osebnega življenja lahko pripelje do izgorelosti.
• Vrednostne neskladnosti: Nesorazmerje med osebnimi vrednotami zaposlenega in vrednotami organizacije lahko vodi v moralne dileme in stres.
• Nestabilnost zaposlitve: Stalen strah pred izgubo službe ali občutek negotovosti glede prihodnosti lahko povzroči kroničen stres.
• Nepričakovani dogodki ali spremembe: Nepričakovane spremembe, kot so prevzemi podjetij, reorganizacije ali nenadna sprememba vodstva, lahko pripeljejo do občutka nestabilnosti.

Pomembno je razumeti, da izgorelost ni nujno posledica enega samega dejavnika, ampak pogosto kombinacija več dejavnikov. Prav tako se simptomi izgorelosti razlikujejo od osebe do osebe. Prepoznavanje in obravnava simptomov izgorelosti je ključnega pomena, da preprečimo morebitne dolgoročne negativne posledice za zdravje posameznikov.

Kako aktivno prepoznavamo sindrom izgorelosti?

Sindrom izgorelosti se manifestira skozi različne simptome. Kljub temu da stroka še ni enotna glede točne definicije simptomov izgorelosti, obstajajo določeni znaki, na katere moramo biti pozorni. Občutek kronične psihofizične utrujenosti je eden prvih simptomov, ki jih lahko zaznamo. Namesto da bi te občutke prepoznali in ukrepali, mnogi posamezniki pogosto povečajo obseg svojega dela. Takšen pristop vodi v zanemarjanje ključnih potreb, kot so sprostitev, počitek, hobiji in druženje z ljubljenimi.

Poleg tega lahko opazimo telesne bolečine, kot so glavoboli, alergije, prebavne motnje in povišan srčni utrip. Težave v duševnem zdravju, kot so tesnoba, pomanjkanje motivacije, motnje spomina, nihanje razpoloženja, panični napadi in celo samomorilne misli, so prav tako značilni znaki izgorelosti.

Posameznik, ki je izgorel, se pogosto počuti brez moči in ujet v svoj način življenja. Občuti nemoč in pomanjkanje energije. Težko se veseli uspehov in postane odklonilen do svojega dela. V nekaterih primerih posamezniki poskušajo te občutke ublažiti z alkoholom ali drogami.

Vendar pa je treba razumeti, da je izgorevanje postopen proces, ki lahko traja leta ali celo desetletja. Končna točka tega procesa je adrenalni zlom, ki je povezan z izgorelostjo nadledvične žleze. Ta žleza izloča hormone, kot je kortizol, ki pomaga telesu odzivati se na stres. Vendar pa dolgotrajen stres lahko privede do prekomernega izločanja kortizola, kar lahko povzroči adrenalni zlom. Simptomi tega stanja vključujejo intenzivno izčrpanost, depresijo, anksioznost, težave s koncentracijo in kratkoročnim spominom ter telesne simptome, kot so vrtoglavica in bolečina.

Če opazite te simptome, je pomembno, da poiščete pomoč. Pogosto je potrebno več let za popolno okrevanje po adrenalnem zlomu.

Znaki izgorelosti 1. stopnje izgorelosti (izčrpanost)

Izgorevanje lahko prepoznavamo, ko začutimo stalno in kronično utrujenost. Oseba, ki je na robu izgorelosti, se pogosto sooča s to utrujenostjo s pretiranim delom ali zasvojenostjo z delom. Namesto, da bi si vzela odmor in počivala, se sili v še večje napore in obveznosti. Poleg tega se zmanjšuje njihova sposobnost prilagajanja na stresne situacije, kar imenujemo zmanjšana rezilientnost. To pomeni, da se težje spopadajo z izzivi in težavami, ki prihajajo njihovi poti.

Kljub slabemu počutju in znakom izčrpanosti mnogi zanikajo, da bi imeli težave. Ne želijo si priznati, da so na robu izgorevanja ali da potrebujejo pomoč. Ta začetna faza izgorelosti ni nujno kratkotrajna. V nekaterih primerih lahko traja celo do dvajset let, preden se stanje še poslabša ali preden oseba spozna, da potrebuje spremembo.

Deloholizem in pretirana čustvena vpletenost v delo sta najbolj očitna znaka te prve faze izgorelosti. Oseba je pogosto obsedena z delom, čeprav je hkrati izjemno utrujena. Delo postane način, kako se izogniti soočenju s svojo izčrpanostjo in notranjimi čustvi.

Telesni znaki

• kronična utrujenost,
• bolečine,
• tahikardija,
• povišan krvni tlak,
• panični napadi,
• težave s prebavili,
• motnje spanja.

Čustveni znaki

• tesnoba,
• razočaranje,
• frustriranost,
• nemoč,
• razdražljivost,
• depresivni občutki.

Kognitivni znaki

• duševna utrujenost,
• manjša prožnost in sposobnost prilagajanja spremembam.

Vedenjski znaki

• deloholizem,
• odmik od ljudi,
• zanikanje utrujenosti,
• zanikanje osebnih meja,
• prednost imajo potrebe drugih.

Znaki izgorelosti 2. stopnje (ujetost)

Ko napredujemo do druge stopnje izgorevanja, se soočamo s poglobljenim občutkom, da smo ujeti v svoji trenutni situaciji. Ta občutek je več kot zgolj utrujenost; je močno prepričanje, da nimamo možnosti ali moči za spremembo. Izčrpanost se poveča, zato se oseba morda odloči za radikalne korake, kot je menjava delovnega mesta ali celo sprememba življenjskega okolja. Vendar, kljub temu, da zunanje okolje morda izgleda drugače, oseba pogosto s seboj prinese stare vzorce mišljenja in občutenja, kar ponovno vodi v izčrpanost in izgorevanje.

Poleg tega se pojavljajo tudi močni občutki krivde. Oseba se morda obsoja za svoje trenutno stanje ali za to, da ni “dovolj dobra”. Samopodoba postane nestabilna, saj se nenehno nihlja med idealizacijo sebe in popolnim razvrednotenjem. Ta notranji boj se lahko manifestira kot povečano samokritičnost, nihanje razpoloženja ali celo depresija.

S časom postanejo simptomi izgorevanja še bolj intenzivni in opazni. Tudi če se zunanje okolje spremeni, notranji boj in občutki ujetosti ostanejo, pogosto še močnejši kot prej. Čeprav se druga stopnja izgorevanja lahko pojavi v leto ali dveh, je njena intenzivnost takšna, da je težko prezreti.

Dva najbolj izstopajoča simptoma te stopnje sta občutek, da smo ujeti v svoji trenutni situaciji, in prepričanje, da smo nemočni. Oseba se morda počuti, kot da je zagozdena v okoliščinah, iz katerih ne vidi izhoda, ne glede na to, kako se trudi ali kakšne spremembe poskuša uvesti v svoje življenje.

Telesni znaki

• velika izčrpanost,
• bolečine,
• glavoboli,
• alergije,
• upadi energije (občasno zmanjšanje ravni kortizola).

Čustveni znaki

• občutek ujetosti,
• odpor do dela,
• idealizacija,
• občutek krivde,
• jeza,
• samomorilne misli,
• želja po umiku.

Kognitivni znaki

• nihanje samopodobe,
• težave s spominom in koncentracijo.

Vedenjski znaki

• deloholizem,
• čustveni izbruhi,
• cinizem,
• grobost,
• odtujevanje od bližnjih,
• zanikanje svojih potreb,
• menjava delovnega mesta ali življenjskega okolja.

Znaki izgorelosti 3. stopnje izgorelosti (sindrom adrenalne izgorelosti – SAI)

V tretji stopnji izgorelosti smo soočeni z zelo kritično fazo, ki se imenuje sindrom adrenalne izgorelosti ali SAI. To je obdobje, kjer se telo in um znajdeta na robu svojih zmogljivosti in kjer se simptomi izgorelosti povečajo do skrajne točke.

Oseba, ki je tik pred adrenalnim zlomom, je pogosto v zanikanju svojega stanja. Kljub očitnim simptomom, ki jih je težko prezreti, se poskuša prikazati kot dejavna in zmožna obvladovati vse izzive. Ironično je, da se v tem obdobju oseba še bolj potopi v delo, kljub očitni izčrpanosti, kar samo še poslabša stanje.

Zaradi povečane izčrpanosti postane oseba manj prožna in manj sposobna prilagajanja novim situacijam ali nepričakovanim spremembam. Stalna prizadevanja za ohranjanje “normalnega” videza vse bolj postanejo breme, pod katerim se oseba lahko zruši v nekaj mesecih.

Deloholizem postane skrajna točka te faze, kjer je delo pogosto edini način, kako se oseba spopada z občutki nezadostnosti in razvrednotenja. Na drugi strani pa so obdobja globokih padcev energije, kjer se oseba lahko čuti popolnoma izčrpano in nemočno.

Dodatno breme za osebo v tej fazi je občutek depresivnosti, ki se lahko manifestira kot občutki brezupnosti, nezadostnosti ali celo občutek, da je življenje brez pomena. Ta občutek vse večje razvrednotenosti se nenehno povečuje, kar pripomore k še večji izčrpanosti in občutku ujetosti.

V tej stopnji je ključnega pomena, da se oseba čim prej obrne po pomoč, saj je adrenalni zlom ne samo mentalno, ampak tudi fizično obremenjujoč. Predstavlja resno tveganje za zdravje in dobro počutje posameznika.

Telesni znaki

• upadanje energije,
• slabša imunska odpornost,
• nespečnost.

Čustveni znaki

• močna tesnoba in strah,
• razočaranje,
• občutek odtujenosti,
• bes,
• sram,
• načrtovanje samomora.

Kognitivni znaki

• težave s spominom,
• izguba občutka za čas,
• izguba motivacije,
• izguba smisla,
• izguba občutka varnosti,
• oteženo odločanje,
• nezmožnost prilagajanja spremembam.

Vedenjski znaki:

• negativizem,
• izbruhi besa in joka,
• prekinitev stikov,
• nihanje med deloholizmom in izčrpanim mirovanjem.

Adrenalni zlom

Adrenalni zlom predstavlja skrajno in zelo resno stopnjo izgorevanja. V tej fazi je posameznik doživel tako obsežno in dolgotrajno izčrpanost, da njegovo telo in um ne moreta več pravilno funkcionirati. Zaradi funkcionalne blokade v hipotalamusno-hipofizno-adrenalni osi, znani tudi kot os HHA, pride do zmanjšanja izločanja kortizola v telesu. Kortizol je ključni stresni hormon, ki igra pomembno vlogo v naši sposobnosti odzivanja na stres in obnavljanju energije.

Ko se ta os zablokira, je posledica adrenalna izgorelost. To ni le stanje mentalne in čustvene izčrpanosti, ampak tudi fiziološka težava, ki lahko močno vpliva na zdravje posameznika. Oseba z adrenalnim zlomom pogosto izkusi popolno pomanjkanje energije, ki je ne zmorejo obnoviti s spanjem ali počitkom.

Poleg fizične izčrpanosti adrenalni zlom povzroča tudi močan psihofizični in nevrološki zlom. Os HHA, ko je blokirana, ne vpliva le na naše energijske ravni, ampak tudi na naše čustveno stanje, kognitivne sposobnosti in celo na naše telesne funkcije. Posledice so lahko tako hude, da posameznik potrebuje strokovno pomoč in včasih celo hospitalizacijo v psihiatrični ustanovi.

Za vsakogar, ki se sooča z adrenalnim zlomom, je ključnega pomena, da poišče pomoč. Ne gre le za trenutno izgubo energije, ampak za resno in dolgotrajno stanje, ki lahko močno vpliva na kakovost življenja in celo na dolgoročno zdravje posameznika. Takojšnje ukrepanje in ustrezna podpora sta bistvena za obnovo in okrevanje.

Telesni znaki

• upadanje energije,
• slabša imunska odpornost,
• nespečnost,
• upad ravni kortizola.

Čustveni znaki

• močna tesnoba in strah,
• razočaranje,
• občutek odtujenosti,
• globoka depresivnost,
• bes,
• sram,
• načrtovanje samomora.

Kognitivni znaki

• težave s spominom,
• izguba občutka za čas,
• izguba motivacije,
• izguba smisla,
• izguba občutka varnosti,
• oteženo odločanje,
• nezmožnost prilag

Vedenjski znaki

• negativizem,
• izbruhi besa in joka,
• prekinitev stikov,
• nihanje med deloholizmom in izčrpanim mirovanjem.

Posledice izgorelosti

Izgorelost je stanje, ki močno prizadene tako posameznika kot tudi okolje, v katerem deluje. Ko posameznik izgoreva, to ne vpliva samo na njega, ampak tudi na njegove bližnje, sodelavce in celotno organizacijo.

Fizično telo izgorelega posameznika trpi. Imunski sistem se oslabi, kar vodi v zmanjšano odpornost proti boleznim. Srce in ožilje lahko postanejo obremenjeni, kar se lahko pokaže kot visok krvni tlak ali druge kardiovaskularne težave. Prebavila lahko postanejo občutljiva, kar lahko privede do različnih težav, kot so zaprtje, driska ali bolečine v trebuhu. Kronična utrujenost in izčrpanost nista le težavi, ki prizadeneta telo, ampak tudi psiho. Pogosto pride do upada energije, motenj spanja in celo različnih psihičnih motenj.

Na čustveni ravni posameznik začne izgubljati stik s samim seboj. Občutki tesnobe in napetosti postanejo vsakodnevni spremljevalci. Depresija in pesimizem lahko prevladata, kar vodi v otopelost, pomanjkanje motivacije in zanimanja za delo. Posamezniki postanejo razdražljivi, njihov smisel za humor izgine in so nagnjeni k hitrim spremembam razpoloženja. V medosebnih odnosih lahko postanejo hladni, brezosebni, žaljivi in celo nezainteresirani za druge.

V družbenem kontekstu to vodi v poslabšanje odnosov, ne le na delovnem mestu, ampak tudi doma. Prijateljstva se lahko prekinejo, saj se posameznik čustveno umakne in postane kritičen in nezaupljiv do drugih.

Vedenjske posledice izgorelosti so prav tako zaskrbljujoče. Produktivnost upada, medtem ko se odsotnost z dela povečuje. Posamezniki se lahko začnejo izogibati stikom z ljudmi, postanejo razdražljivi ali celo apatični. V nekaterih primerih se posamezniki obrnejo k alkoholu, drogam ali celo razmišljajo o samomoru.

Na kognitivni ravni izgorelost vpliva na sposobnost razmišljanja in odločanja. Koncentracija, spomin in presoja se poslabšajo. Posameznik lahko postane togo zasidran v svojih prepričanjih, brez sposobnosti kritičnega razmišljanja.

Končno, organizacije občutijo posledice izgorelosti svojih zaposlenih na več načinov. Zaposleni so bolj verjetno odsotni, se soočajo z več zdravstvenimi težavami, so manj produktivni in lahko vplivajo na negativno vzdušje na delovnem mestu. Konflikti se lahko povečajo, kvaliteta dela upade in celo število nesreč se lahko poveča zaradi pomanjkanja zbranosti.

Kako se lahko uspešno spopademo z občutki krivde in nezadostnosti?

Uspešno soočanje z občutki krivde in nezadostnosti zahteva aktivno prizadevanje in predanost. Ko se v sebi počutimo preobremenjene zaradi neustavljive želje po osredotočanju na delo ali nenehni potrebi po oskrbi drugih, je lahko izziv prepoznati, kdaj prestopimo mejo med skrbjo in samopodobo. Ta prekomerna zavzetost, še posebej, če je povezana s perfekcionizmom in deloholizmom, je lahko pot do izčrpanosti in izgorelosti.

Občutek krivde se pogosto pojavi, ko spoznamo, da nismo dosegli vsega, kar smo si zamislili ali kar se od nas pričakuje. Ta krivda pa ni zgolj površinski občutek – pod njim so globoka čustva žalosti, razočaranja in potlačene jeze. Namesto, da bi te občutke obravnavali in jih izrazili, se pogosto usmerimo navznoter, s čimer postanemo lastna tarča jeze.

Za premagovanje te dinamike je ključnega pomena aktiven pristop:

• Samo-refleksija: Vzemite si čas za introspekcijo. Razmislite, zakaj čutite te občutke krivde in ali so resnično utemeljeni.
• Izrazite čustva: Namesto potlačenja čustev jih izrazite na zdrav način. To lahko pomeni pogovor s prijateljem, pisanje dnevnika ali celo fizično aktivnost, kot je tekanje ali ples.
• Postavite meje: Naučite se reči “ne”, ko je to potrebno. Vaše dobro počutje je pomembno, zato se naučite prepoznati in spoštovati svoje omejitve.
• Iščite podporo: Psihoterapevt lahko pomaga prepoznati nezavedne vzorce in verovanja, ki vas vodijo v občutke krivde in nezadostnosti. Skupaj lahko razvijete strategije za obvladovanje teh čustev.
• Vaja samo-spoštovanja: Priznajte si, da ste človek, ki se lahko moti, in se naučite odpuščati sami sebi. Prav tako je pomembno, da se osredotočite na svoje dosežke in ne le na pomanjkljivosti.
• Razumevanje izvora: Razmislite, od kod izhajajo vaša visoka pričakovanja. Ali so bila postavljena z zunanjimi standardi ali notranjimi standardi? Ali so ta pričakovanja realna in služijo vašemu dobremu počutju?

Kaj lahko naredimo, če ugotovimo, da smo tudi sami na poti do izgorelosti?

Odkrivanje znakov, da smo na poti do izgorelosti, je prvi korak k preprečevanju. Ko se počutimo nenehno izčrpane, ko opazimo, da nas vsakdanje stvari izčrpavajo več, kot bi smele, je čas, da resno razmislimo o svojem telesnem in duševnem stanju. Sprejemanje resnosti teh simptomov je ključnega pomena za pravočasno ukrepanje.

Obisk pri osebnem zdravniku je logičen korak. Pomembno je, da so težave, ki jih občutimo, ustrezno prepoznane. Laboratorijske preiskave so eden od načinov, kako se prepričamo, ali je naša telesna kondicija dobra ali pa trpimo zaradi kakšnih zdravstvenih težav. Vendar pa ne smemo pozabiti, da laboratorijski rezultati ne odražajo vedno celotne slike našega zdravja.

Čeprav so fizični simptomi lahko manj opazni ali celo odsotni, psihični simptomi, kot so stalna utrujenost, apatija ali pomanjkanje zanimanja, ne smejo biti prezrti. Včasih bomo morda potrebovali pomoč v obliki zdravil, da bi obvladovali te simptome. Vendar pa je ključnega pomena razumeti, da so ta zdravila le začasna rešitev, ki lahko pomaga pri obvladovanju simptomov, ne pa pri reševanju osnovnega problema.

Kako preprečiti izgorelost?

reprečevanje izgorelosti se začne s prepoznavanjem svojih potreb in zavedanjem, kaj nam daje energijo. Pomembno je, da razumemo, da smo vsi različni in da tisto, kar nam daje energijo in nas pomirja, morda ni isto za nekoga drugega. Kljub temu pa obstajajo nekatere univerzalne smernice, ki lahko služijo kot izhodišče.

Zavedanje sebe in svojih potreb je temelj. Poslušanje sebe in razumevanje, kaj nas osrečuje in kaj nas izčrpava, je prvi korak k preprečevanju izgorelosti. Bončinova ima prav, ko pravi, da je uživanje v življenju in dovoljenje sebi, da se sprostimo, najboljše varovalo pred izgorelostjo. Pogosto se preveč obremenjujemo s tem, kaj mislijo drugi ali s tem, kaj družba pričakuje od nas. Vendar pa je ključno, da najdemo tisto, kar nas izpolnjuje, ne glede na zunanja pričakovanja.

Zato je pomembno, da si vzamemo čas zase, da uživamo v stvareh, ki jih imamo radi, pa naj bo to branje knjige, obisk gledališča, sprehod v naravi ali obisk hriba. Vsaka aktivnost, ki nas sprošča in nam pomaga ponovno napolniti baterije, je koristna. Ni potrebno slediti trendom ali pričakovanjem, temveč moramo najti svoj način, kako se sprostiti.

Vendar pa je treba biti previden. Izgorelost je zahrbtna in se lahko prikrade, ko je najmanj pričakujemo. Čeprav se morda zdi, da smo ji ubežali, je še vedno lahko prisotna. Ključno je, da se zavedamo, da obstajajo rešitve in da ni nujno, da se izgorelosti vdamo. Z zdravim življenjskim slogom, samozavedanjem in podporo, je mogoče ne samo preprečiti izgorelost, ampak tudi zdravo živeti, kot poudarja Bončinova. Včasih to pomeni, da delamo manj ali se osredotočimo na eno stvar naenkrat, vendar pa to vodi k bolj uravnoteženemu in zdravemu življenju.

Samopomoč in preventiva pri izgorelosti

Naloge, ki jih moramo opraviti, razvrstimo po pomembnosti in si vsak dan sproti pripravimo dnevni načrt dela.

Pri preprečevanju izgorelosti si lahko pomagamo na naslednje načine:

1. Postavimo si realne, dosegljive cilje, pri doseganju katerih se ne bomo povsem izčrpali.
2. Privoščimo si redne odmore ter si vzamemo čas za počitek.
3. Naučimo se poiskati pomoč sodelavcev ter delati timsko in se ne izolirati od sodelavcev.
4. Sproti rešujemo morebitne težave v odnosih s sodelavci in nadrejenimi. Če pri tem nismo uspešni, razmislimo o zamenjavi delovnega mesto ali prekinitvi določenih odnosov.
5. Razmislimo o svojih vrednotah in osebnem poslanstvu ter o tem, kam vlagamo svojo energijo in čas.
6. Razmislimo, katere dejavnosti nas obremenjujejo in katere razbremenjujejo. Poskušajmo se pogosteje ukvarjati s tistimi dejavnostmi, ki nas razbremenjujejo.
7. Postavimo si omejitve in se naučimo reči ne, kadar delo presega našo razpoložljivo energijo in naše zmožnosti.
8. Naučimo se pohvaliti sami sebe in se nagraditi za dosežke ter ceniti svoje delo.
9. Sproti preverjajmo stopnjo izgorelosti in posvečajmo pozornost temu, kako se čustveno, telesno in duševno odzivamo na obremenitve.
10. Spremenimo življenjski slog.

Individualni programi pomoči

Ko govorimo o individualnih programih pomoči, mislimo na ukrepe, ki vključujejo začasno umaknitev zaposlenih s svojega delovnega mesta ter nudenje različnih treningov in usposabljanj. Te treninge oblikujemo tako, da izboljšujejo sposobnost posameznika za soočanje s stresom. Ciljamo na krepitev občutka kompetentnosti pri opravljanju dela, razvijanje veščin za reševanje težav, krepitvi socialne podpore in sprostitvi. Številni treningi pomagajo zmanjšati občutek depersonalizacije, krepijo občutek osebne izpolnitve in zmanjšujejo čustveno izčrpanost.

V svojih programih aktivno uporabljamo kognitivno-vedenjske pristope, relaksacijske tehnike in multimodalne intervencije. Vključujemo tudi avtogene treninge, treninge asertivnosti, strategije upravljanja s časom ter treninge medosebnih in socialnih veščin. Iz prakse smo ugotovili, da so kognitivno-vedenjski pristopi najbolj učinkoviti pri krepitvi notranjih zalog moči in izboljšanju kvalitete delovnega življenja. Za obvladovanje psihofizioloških simptomov pa so se relaksacijske tehnike izkazale kot najboljše.

Prednost individualnega pristopa je v tem, da je cenovno ugodnejši, hitrejši in bolj praktičen. Omogoča nam osredotočanje na spremembe pri posameznikih namesto na celotni organizaciji. Hitrost in učinkovitost okrevanja sta odvisni od tega, kako posameznik zaznava svoje stanje, njegove notranje in zunanje motivacije ter od podpore sodelavcev, družine in nadrejenih.

Zavedamo se tudi, da lahko vsak posameznik sam prispeva k zmanjšanju tveganja za izgorelost. To doseže tako, da si postavi realne cilje, zmanjša rutino v delovnih nalogah in ohranja distanco do dogodkov in interakcij na delovnem mestu. Odmori med delom, prostočasne aktivnosti in ravnovesje med poklicnim in zasebnim življenjem so prav tako ključni dejavniki za preprečevanje izgorelosti.

Organizacijski programi pomoči

Organizacijski programi pomoči so se izkazali kot bolj učinkoviti v primerjavi z individualnimi. Tipično se ti programi osredotočajo na spreminjanje delovnih postopkov. Aktivno prestrukturiramo naloge, ovrednotimo delo in vključujemo supervizijo, da bi zmanjšali delovne zahteve. Poudarek dajemo tudi na povečanje kontrole zaposlenih nad njihovim delom, kar dosežemo z njihovim vključevanjem v proces odločanja.

Kljub učinkovitosti takšnih ukrepov na organizacijski ravni obstajajo tudi izzivi. Ti pristopi so lahko dolgotrajni in včasih, če je prevelika osredotočenost na organizacijo, lahko zanemarimo potrebe posameznika. Nekatere intervencije, ki se osredotočajo zgolj na izboljšanje delovnih pogojev, so lahko slabo učinkovite ali celo neučinkovite. Zato najboljše rezultate dosegamo z modeli, ki hkrati obravnavajo organizacijo in posameznike v njej.

Naši podatki kažejo, da programi, ki se osredotočajo tako na organizacijo kot na posameznike, prinašajo daljši pozitivni učinek (12 mesecev ali več) v primerjavi s programi, ki so osredotočeni le na posameznike (učinki 6 mesecev ali manj). Kljub temu v vseh primerih pozitivni učinki sčasoma upadejo.

Zanimivo je, da za zmanjšanje izgorelosti ne potrebujemo nujno zmanjševanja obremenitve zaposlenih. Naš pristop, ki združuje tako organizacijo kot zaposlenega, se osredotoča na povečanje predanosti, zavzetosti in učinkovitosti pri delu. Ta dejavniki imajo neposreden vpliv na zmanjšanje izgorelosti na delovnem mestu. Čeprav takšen pristop zahteva večje časovne in finančne vložke za organizacijo, dolgoročno prinaša boljše rezultate, kar se kaže tako v večji uspešnosti kot tudi v boljšem počutju zaposlenih.

Pogosta vprašanja in odgovori:

Vsebine, ki jih prebirate na portalu so izključno informativne narave in jih v nobenem primeru ni dopustno interpretirati kot nasvet ali navodila za ravnanje. V primeru kakršnihkoli težav z zdravjem, počutjem ali stanjem oziroma v primeru kakršnikoli dvomov ali pomislekov pri seznanjanju z informativnimi vsebinami portala predlagamo, da se nemudoma posvetujete s strokovnjakom.

Preberite si tudi:

• Stres